Namakanja ne smemo izpustiti, četudi je napovedan dež ali nevihta.

Tla namočimo predvsem zato, ker suha zemlja ne zadrži vodnih molekul. Večina vode po suhih tleh odteče po površini, s čimer povzroča zaskorjenje zemlje, ali pa odteče v globino.

Poletnih padavin na ta način ne izkoristimo v zadostni meri, poleg tega pa menjavanje suhih in vlažnih obdobij škodi pridelku. Nekatere rastline zato poženejo v cvet, plodovi pokajo, listi radiča in endivije dobijo grenek priokus …

Pri namakanju moramo zemljo dobro namočiti v globino, zato vedno preverimo, kako globoko smo zalili. Vselej se je najprimerneje odločiti za namakanje preko koreninskega sistema.

Liste rastlin omočimo le izjemoma, kadar je izredna vročina, ali pa ko smo presadili mlade rastline, zlasti kapusnice in solatnice. Te z namakanjem preko listov tudi ohlajamo, tak tuš pa je seveda smiseln le, če traja dalj časa.

Kadar se le da, namakamo z deževnico. Če je ne moremo zbirati, namakamo s postano vodo.

To je zlasti pomembno tedaj, ko pri namakanju močimo tudi liste, saj je zalivanje z mrzlo vodo za rastline lahko velik šok. Zato tudi vodo iz vodovoda speljemo preko sodov tako, da vsaj en dan stoji in se ogreje. Pri tem sode dvignemo na ogrodje, da dosežemo potreben padec.

Za večje površine zelenjave izkopljemo posebno jamo - zbiralnik, iz katerega črpamo vodo za namakanje.

Če sistema ne moremo prirediti tako, da bi uporabljali postano vodo, rastline namakamo zjutraj, ko so že ohlajene.